Zdravstveni in pokojninski sistem je podoben Slovenskemu. Povprečna plača je okoli 400 EUR. Glede na vzdrževanost hiš in ulic bi ocenila, da nimajo ali ne namenijo veliko denarja za obnovo, gradnjo in vzdrževanje bivališč. Večina stavb ima notranje dvorišče. Veliko stavb v mestih je še iz kolonialnih časov, ki so jih zgradili Španci.
Za varnost na Jukatanu je poskrbljeno. Na ulicah je prisotna policija in vojska in kriminala povprečen turist ne zazna. V mestu Tulum bi vseeno odsvetovala nočno samostojno pohajkovanje po temnih ulicah. V Tulumu v klubih z lahkoto dobiš kokain, v ostalih mestih tega nismo zaznali.
Javnega prevoza nismo uporabljali, saj smo za našo skupino imeli najet kombi, ki nas je 14 dni povsod prevažal.
Cene za namestitve v povprečnih hotelih, za hrano v restavracijah in supermarketih so primerljive s slovenskimi. Hrana na ulicah je cenejša. Večinoma strežejo “tortas” - to so sendviči s pečenim mesom, hot doge “perritos calientes”, tacose, sokove iz hibiskusa, lubenic, manga in papaje. Povprašali smo koliko stane nova hiša v mestu in se cena giblje okoli 1.000.000 pesov, odvisno od velikosti in lokacije, kar je okoli 48.000 EUR.
V Mehiki uporabljajo mehiški peso, ki izgleda takole: 100 $ (to ni znak za dolar, ampak za peso). Na današnji dan (7.5.2022) je uradna menjava (podatki iz brskalnika):
1 $ = 0,047 EUR
1 EUR= 21,26$
V Sloveniji smo zamenjali za dolarje in v Mehiki dolarje za pese.
Menjava 1 dolar = 19.00 pesov
Menjava 1 eur = 21 pesov
Ob dvigu gotovine iz bankomata pa 21
176,94 EUR = 3.800 $
1 EUR = 21,47 $
Zato bi priporočala dvigovanje na bankomatu.
Pri vsakem plačilu računa v restavraciji ali baru se pričakuje napitnina v vrednosti 10 - 15%. Večinoma jo kar vključijo v račun “servicio sugerido”. Pri plačilu s kartico pa tudi pritisneš tipko za višino napitnine. V kolikor “pozabiš” na napitnino, te prijazno opozorijo.
Nekdo od sopotnikov mora znati špansko, sicer ne prideš prav daleč skozi, saj skoraj nihče ne zna angleško. Če govoriš le angleško, dobiš “turistične” cene. Priporočam vsaj hitri tečaj Popotniške španščine pred odhodom 1-2 tedna.
Na svoj račun pridejo predvsem ljubitelji rakcev, pišanca, govedine, avokada, tortilj, riža in fižola, saj se meniji v restavracijah sestavljeni predvsem iz teh sestavin.
Arrachera = govedina
Camarones = kozice (rakci)
Carne de res = mleto meso
Fajita = na krožniku postreženo nasekljano meso (piščanec = pollo ali arrachera = iz govejega mesa) položeno na posteljici solate, zraven postrežejo riž in omako iz pretlačenega fižola, ponekod tudi pekoče in manj pekoče omake iz jalapeño paprike
Taco = ponavadi postrežejo 3 tacose na posebnem podstavku
Enchilada = koruzne trikotne tortilje (kot čips) z glavno jedjo po izbiri (spet v kombinaciji z rakci (camarones), piščancem (pollo), arrachera (govedina)
Quesadilla = pšenična tortilja postrežena v trikotnikih, polnilo je sir ali sir in gobe - narezani šampinjoni
Flautas = ocvrte tortilje v obliki piščali, polnjene z rakci, piščancem ali govedino
Priloge:
Sladice:
Pijača:
Cancun - Chichen Itza - Valladolid – Merida – Rio Lagartos - Uxmal - Campeche - Bacalar - Mahahual - Tulum - Cancun
Leteli smo iz Munchna preko Lizbone v Cancun. V Cancunu smo pristali ob 14. uri po lokalnem času (v Sloveniji je bila takrat ura 21), tako da smo imeli še pol dneva pred seboj. Ogledali smo si center mesta, ki so ga gradili od leta 1970 dalje. Pred tem letom ni bilo tam ničesar. Mehičani so takrat postavili prvih nekaj hotelov. Ko so Američani videli, kakšen potencial ima to področje, so praktično iz nule zgradili to novodobno mesto.
Čas smo porabili za nakup vode in hrane za prihodnje dni, saj nam je bilo odsvetovano pitje vode iz pipe, ter za nakup mehiške sim kartice, ki nam je omogočala 4 GB prenosa podatkov v 30 dneh (379 mehiških pesov = 18 EUR) ter si nato privoščili hrano v lokalni restavraciji.
Naslednji dan smo se odpravili najprej v majevsko mesto Chichen Itza, ki pomeni čarobna voda (Itza = čarobna, Chichen = voda). Gre za arheološko središče, kjer se še zdaj lahko vidijo Majevske piramide in kompleksi, eno od sedmih čudes sveta.
O tej igri ni izvirnih zgodovinskih zapisov, zato vedenje o njej temelji na arheoloških in posrednih dokazih.
Pravila igre z žogo se razlikujejo od naroda do naroda in od obdobja do obdobja, v katerem se je igrala. Včasih sta ga igrala dva tekmovalca, včasih pa tudi dve ekipi.
Cilj igre je bil prenesti gumijasto žogo, ki je bika navadno narejena iz kavčuka, na nasprotnikov del igrišča. Kasneje je bil cilj metati žogo skozi enega od dveh "golov", ki sta bila navpična lesena ali kamnita obroča, nameščena na steni nad igriščem.
Igralci so lahko žogico udarili le z boki, stegni, nadlakti, niso pa smeli zadeti ali ciljati s pestmi. V nekaterih različicah tekmovalci udarjajo žogo s palicami ali rokavicami. Nosili so zaščitni oklep iz bombaža in jelenje kože. Včasih so bili igralci okrašeni s perjem, pobarvani obrazi, nosili okrasne klobuke, kar priča o obrednem pomenu te igre.
Igra se z žogo iz gume. Guma je nastala z mešanjem lateksa, pridobljenega iz lesa kavčuka, in soka rastline ladolež. Žoga je tehtala približno od 4 do 5 kilogramov, običajno je imela premer okoli 30 centimetrov in je bila zelo elastična. Obstajajo dokazi, da je bila nekoč človeška lobanja obložena z gumo in je služila kot žoga.
Večina igrišč je bila v obliki latinske črke I, omejena s poševnimi ali navpičnimi stenami. Velikost igrišča je bila zelo raznolika. Največje ohranjeno igrišče (v Chichén Itzi) meri 185 krat 68 metrov.
Po vročem soncu ob ogledu majevskega mesta se nam je prileglo dobro kosilo v samopostrežni restavraciji, nato pa je sledilo osvežujoče kopanje v prijetno hladnih cenotah.
Los cenotes so "kraške" jame. Takih je več kot 7.000 po Jukatanu. Voda ima prijetnih 23 stopinj Celzija. Zunaj je bilo 31 stopinj, zato je bilo plavanje prav osvežilno.
Naravni vodnjak v apnenčasti zemlji je nastal zaradi porušitve strehe ene ali več jam - izvira iz majevske besede dz'onot, kar pomeni "jama z vodo".
Nato smo se odpravili v glavno mesto državice Jukatan - Mérida
Mesto Campeche ima 6 kilometrske sprehajalne poti ob morju, vendar morje žal ni primerno za kopanje zaradi onesnaženosti vode.
Mesto je ohranilo veliko starih kolonialnih španskih mestnih obzidij in utrdb, ki so mesto varovale pred pirati. Stanje ohranjenosti in kakovost njegove arhitekture sta mu leta 1999 prinesla status Unescove svetovne dediščine. Prvotno so Španci živeli znotraj obzidanega mesta, medtem ko so domačini živeli v okoliških naseljih San Francisco, Guadalupe in San Román.
Gre za sladkovodno laguno, kjer se odsevajo različne modrikaste barve zaradi dna, kjer je deloma pesek, nato globoka jama cenote prekrita z vodo, potem srednja globina, odsev zelenja na obrežju in odsev neba. Opazujemo lahko žive strukture stromatolitov, edinstven sladkovodni ekosistem, ki navdušuje s svojimi barvami in živali kot je legvan.
Za pravi oddih po raziskovanju polotoka Jukatan toplo priporočam kraj Mahahual, ki leži ob karibskem morju, peščena plaža pa nas zvabi tudi v zelo toplo morje, ki ima okoli 30 stopinj. Prave toplice! Mahahual je majhno naselje z eno glavno cesto, ob kateri so majhni preprosti hoteli in uličico ob morju z lokalčki, kjer lahko dostopaš do morja, če si naročil vsaj eno jed in pijačo. Na ta način ti je omogočena lahko uporaba njihovih ležalnikov, ki ti na peščeni plaži in vročem soncu še kako pridejo prav.
Na vsakem koraku so masažne mize, kjer te maserke zmasirajo za dobrih 30 minut (15 EUR).
Pomeni po majevsko zid. Mesto je bilo zadnje zgrajeno s strani majev in je bilo obdano z obzidjem.
Izvor slavnega Voladores de Papantla je molitev božanstvu, da bi v času suše dež padal na pridelke. Vsak od "letalcev" predstavlja eno od štirih smeri neba.
Ob koncu aprila in začetku maja je bilo v morju veliko alg sargaso, zato je bilo kopanje v morju v Tulumu nemogoče. Edini kraj, kjer se je bilo možno kopati, je bila plaža v Akumalu, kjer tudi organizirajo snorklanje in ogled želvic.
Za popotniške duše, ki ne želijo potovati čisto same na drug konec sveta, priporočam potovanje s Shappo, saj je izkušnja zelo avtentična.
Sopotniki, ki so tudi prispevali fotografije: Igor Pigac, Bojana Petkovič, Metka Gregorka Slana, Ksenja Tratnik, Urška Gošnjak Prah, Jolanda Prah, Marjetka Nared, Vojko Popovič, Urša Klavs, Sonja Bogataj, Estera Finci Leskovar in Bojan Leskovar.
Popotniški članek je napisala Bojana Petkovič.
