Merhaba, benim adım Lara. Ben öğretmenim. Türkçe öğreniyorum. Türkçe çok zor ama enteresan.

Ko sem se začela učiti turško, nisem imela predstave, kakšen jezik je to in kako se ga bo učiti. K učenju sem pristopila iz zabave, radovednosti, predvsem pa zaradi nove izkušnje. Kot učiteljica tujih jezikov, natančneje južnoslovanskih jezikov, ki so bili zgodovinsko in kulturno povezani z osmanskim imperijem me je turščina mikala tudi zaradi besedišča turškega izvora, ki ga vsakodnevno uporabljam v svojih jezikih.

Türkçe çok zor mu? Evet, Türkçe çok zor.

Ali je turščina težka? Da, turščina je težka

Zakaj menim, da je težek jezik:

Turščina je aglutinativen jezik. To pomeni, da se slovnična pripona dodaja k nespremenljivemu korenu. Vsaka pripona ima svoj slovnični pomen. Slovnični in stavčni sistem je v turščini popolnoma drugačen kot v nam bolj znanih jezikih. V turščini velja pravilo: samostalnik + predlog+ glagol.

Poenostavljeno rečeno – na eno besedo (osnovo) dodajaš različne končnice, ki označujejo bodisi samostalnik, predlog, glagol ipd.

öğretmen + im⇾ jaz sem učitelj

öğren+yorum⇾ jaz se učim

Zaradi takega sistema se moraš pri učenju osredotočiti na veliko stvari in paziti, da ti kakšna končnica ne uide in spremeni pomen. Iz tovrstnih napak smo se na urah prav zabavali, recimo takrat, ko sem sama izjavila:

ben okul (jaz sem šola), namesto ben okulda (jaz sem v šoli)

Sozçükler (besede): çaj, çorap, kapıja, vışne, para ...

Vpliv turške leksike je viden v vseh nam bližjih jezikih – v slovenščini je sicer turških besed manj, ogromno pa jih najdemo v hrvaščini, bosanščini, srbščini in makedonščini. Ko smo na prvı uri naštevali besede, se mi je zdelo tako zabavno, ko sem jih kar nekaj poznala. ( çaj çorap kapıja vışne para – jih prepoznate?). Kljub temu ima turščina ogromno svojih, čisto drugačnih besed, nekatere zvenijo zelo zabavno, na primer: kurbağa (žaba) ahududu (malina), şışman (debel) …

Čeprav je turščina svet zase in se zdi zelo zakomplicirana pa je v turščini ena stvar, ki bi si jo govorci slovenščine želeli – v turščini skoraj ni izjem. Ko se naučiš nekaj pravil in pravilo samoglasniške harmonije postane učenje turščine lažje. Eno pravilo skoraj za vse!

Učenje turščine je zabavno, nenavadno in sproščujoče. Učenje ne poteka zgolj z reševanjem nalog in tvorbo stavkov, pač pa se učimo tudi s pomočjo glasbe, pesmi, kulture in kulinarike. Biti na drugi strani katedre je zelo zanimiva izkušnja, ki je v moj jezikovni mozaik dodala nov kamenček – nov drobec, nov tuj jezik - turščino. Naš učitelj Erhan pa je odlično opravil svoje delo in nas marsičesa naučil!

Merhaba! iyi günler Živjo! Dober dan!

Senin adın ne? Benim adım Kako ti je ime? Ime mi je

Nerelisin? Slovenyalıyım Od kod si? Iz Slovenije

Nasılsın? iyiyim Kako si? Dobro

Neredesin? Kje si?

Kaç para? Çok pahalı! Koliko stane? Zelo drago!

Teşekkürler/Sağol Hvala

Görüşürüz! Se vidiva!

Avtorica članka Lara Mihovilović

Naučite se turško z nami. Več o tečaju turščine ...

Zadnjih 20 let sem pomagala Malezijcem in drugim južno-vzhodnim Azijcem, da bi govorili bolje angleščino. In med poučevanjem na tisoče južno-vzhodnih Azijcev, sem odkrila zelo presenteljivo resnico.

Odkrila sem, da kako dobro se nekdo sporazumeva v angleščini, je zelo malo odvisno od njihovega nivoja angleščine. Veliko pa je odvisno od njihovega odnosa do angleščine.

So ljudje, ki imajo zelo nizek nivo angleščine, pa se vseeno zelo dobro sporazumevajo v angleščini. Eden takšnih je bil moj učenec Fizel, nadzornik v tovarni. Imel je nizek nivo angleščine. Ampak bil je sposoben pozorno poslušati osebo v angleščni in mirno in jasno odgovoriti na vprašanja.

V svoji predstavitvi bom odgovorila na vprašanja:

• Kako je možno se razumljivo in jasno sporazumevati v angleščini z nizkim nivojem angleščine - kot Fizel?
• Zakaj je to tako pomembno za vas, za vašo skupnost in za prihodnost npr. Malezije?
• Kaj lahko vi storite že danes, da boste govorili tako jasno in mirno?

Pa če se vrnemo 10 let nazaj. Medtem ko sem izobraževala ljudi v tistem času, je moja hčerka hodila na tečaj klavirja. Začela sem opažati dve veliki podobnosti med vedenjem moje hčerke, ko je pomislila na klavir in kakšen odnos do angleščine je imelo veliko mojih učencev. Moja hčerka je totalno sovražila tečaj klavirja, in to, da je morala vaditi klavir. Saj ko je šla na tečaj, je v trebuhu čutila napetost, saj se je vse vrtelo okoli tega, da ne bi naredila napake. Uspeh hčerke in učiteljice se je meril s tem, koliko napak je v neki pesmi naredila. Po drugi strani, sem opazila, da je veliko učencev prihajalo na angleško konverzacijo z enako napetostjo, da jih bodo obsojali glede na to, koliko napak bodo naredili.

Druga podobnost, ki sem jo opazila je bila, kakšno samopodobo si ustvarimo. Moja hčerka je vedela, kako zveni dober pianist in vedela je, na kakšnem nivoju je ona. In vedela je, da mora dolgo vaditi klavir, da bo lahko igrala tako dobro. In veliko učencev angleščine ve, kako zveni dobra angleščina in kako zveni njihova angleščina in kako dolga pot je do tega nivoja. Podobno kot moja hčera, so tudi oni čutili, kako slabi govorci v angleščini so. "Moja angleščina ni tako dobra, oprostite!"

Spraševala sem se, kako pa ti ljudje, kot je Fizel, ki kar zmorejo govoriti tekoče, mirno s samozavestjo. Nekega dne sem našla ta odgovor, bolj po naključju. To je bilo takrat, ko se je moj računalnik pokvaril in sem morala iti v spletno kavarno (cyber-cafe). To je bilo prvič, ko sem šla v spletno kavarno in to ni prijeten kraj, neprijeten vonj, je polno fantov, vsi igrajo glasne nasilne videoigrice. Ampak morala sem iti. Torej, usedla sem se in opazila sem enega fanta poleg mene. Igral je igrico, kjer se strelajo in zmagaš, ko vse pobiješ. Videla sem, da mu ne gre preveč dobro. Za njim so stali trije prijatelji in ga gledali, kako igra. Opazila sem, da kljub temu, da so ga prijatelji opazovali in da mu ni šlo dobro, ni bilo nobenega sramu, ni bilo obsojanja ni bilo sramežljivosti. Prav nasprotno. Ta fant je bil popolnoma osredotočen na igrico, smehljal se je, edino, na kar je takrat mislil, je bilo ubiti te fante (v igrici).

In medtem ko ga opazujem, se nenadoma zavem, to je to! Takšen odnos imajo ljudje kot je Fizel, ko govorijo angleško.

Fizel se ne obremenjuje z obsojanjem, popolnoma se osredotoči na osebo, s katero govori in na rezultat, ki ga želi doseči. Takrat se ne obremenjuje z napakami, ki jih dela pri govorjenju.
Če primerjam govorjenje v angleščini kot igranje klavirja ali pa govorjenje v angleščini, kot bi igrali video igrico, lahko primerjavo ponazorim z resnično zgodbo, ki se je zgodila nedolgo nazaj.
Šla sem v lekarno. Tam je bilo veliko zdravil z enakim imenom. Nisem vedela, katero naj vzamem. Zagledala sem farmacevtko, bila je lepo oblečena, profesionalno.

Ko me je zagledala, sem opazila njen strah v očeh, saj bo morala govoriti v angleščini z naravno govorko (z mano), ki jo bo gotovo obsojala zaradi njenih napak. Pristopim k njej in ji razložim situacijo, da ne vem, katero zdravilo naj vzamem. Začenja mi razlagati vse podrobnosti o obeh zdravilih, govori zelo hitro, govori po ovinkih in ko konča, nimam pojma, kaj naj vzamem. Tako da se obrnem k punci za pultom.

Prej sem slišala, ko je z nekom govorila in sem ugotovila, da je njen nivo angleščine zelo nizek. Ko pristopim k njej in jo ogovorim, nje ni strah. Pravzaprav, me samo gleda in reče: "Torej, kako?". Razložim še njej svoje dvome. Ko končam, ona reče: "Ok. EPA - za srce. DHA - za možgane. Srce ok ali ne?" Pa ji rečem: "Ja, mislim, da je moje srce kar v redu." Pa me vpraša: "Tvoji možgani so ok ali ne?" Jaz ji rečem: "Ne, moji možgani niso tako v redu, kot so bili ponavadi." Pa mi reče: "Ok. DHA torej." Pa smo rešili!

Tako da imamo dve vrsti ljudi, ki se sporazumevajo. Eni imajo visok nivo, a so popolnoma osredotočeni nase, da pravilno govorijo. Tako so zelo neučinkoviti. Pa imamo druge, ki imajo nizek nivo, osredotočeni so na osebo, s katero govorijo in dosežejo želen rezultat.

Če opazujemo angleščino, ki se govori povsod po svetu, lahko opazimo, da je na vsakega naravnega govorca angleščine pet govorcev, ki govorijo angleščino kot tuj jezik.

96 % vseh pogovorov poteka v angleščini med govorci, ki jim angleščina ni materni jezik.

Angleščina ni umetnost, ki bi jo morali obvladati, ampak je orodje, ki ga uporabljamo za komunikacijo.
Kaj je angleščina danes? Povem vam še eno resnično zgodbo.Bila sem na pikniku z inženirji iz celega sveta. Delali so hotdoge. Nekateri so bili običajni hotdogi, drugi pa s sirom vmes. Francoski inženir pripravlja hotdoge in se obrne h korejskemu inženirju in ga vpraša: "A bi hotdog?" in sogovornik reče: "Ja, prosim." Francoz vpraša: "A bi s sirom?", Korejec pogleda po mizi in pravi: "I no see cheese" - "Jaz ne videti sira". Francoz mu reče: "Hotdog vsebuje sir". Korejec ga ne razume. Francoz poskusi ponovno: "Hotdog je narejen od, s sirom." Korejec ga še vedno ne razume, zato poskuša ponovno: "Sir prihaja iz hotdoga". Japonec posluša pogovor, se obrne h Korejcu in mu pojasni: "Sir je vdelan". Zdaj razume.

Prav to je angleščina - sredstvo, da dosežemo rezultat, kot igrica na računalniku.V šoli nas niso učili, da je angleščina sredstvo, s katerim se lahko igramo. Še vedno se uči, da je to umetnost, ki jo moraš obvladati. Učenci se morajo osredotočati bolj na pravilnost, kot na jasnost.

Če se spomnite nalog iz bralnega razumevanja. Morali ste prebrati besedilo in odgovoriti na vpašanja, s čimer ste pokazali, da razumete besedilo. Odgovorili ste na vprašanje pravilno, ampak ste dobili velik X, saj ste naredili majhno slovnično napako. Ampak kar je resnično pomembno v življenju, je to, da ste pravilno razumeli email ali stranko, da greste lahko naprej in se odzovete.

Kar opažam kot problem, vedno znova, je ta, da ljudje privzamejo izkušnje iz šole in jih prenesejo v odraslo življenje in v njihovo delo. In če ste v stresni situaciji in želite dati rezultat nekomu in se še pravilno izraziti, vaši možgani morajo izvesti veliko nalog hkrati in ne morejo narediti vseh stvari naenkrat. In možgani se izklapljajo. In prva stvar, ki jo izklopijo je poslušanje. Ko nam nekdo govori, smo tako zaposleni s tem, kaj bomo odgovorili in da bomo odgovorili pravilno, da sploh ne slišimo, kaj nam je sogovornik povedal. Druga stvar, ki se izklopi je naše besedišče. Čeprav smo vedeli besedo, kar naenkrat se je ne spomnimo. Tretja stvar je samozavest. Morda ste nesamozavestni zaradi pravilnega izražanja v angleščini, ampak sogovornik lahko to razume kot pomanjkanje vaše strokovnosti.

Torej, da bi lahko samozavestno odgovorili, ko govorite, se ne osredotočite nase. Osredotočite se na drugo osebo in rezultat, ki ga želite doseči.
Angleščina ni umetnost, ki bi jo morali obvladati, ampak orodje, s katerim lahko komuniciramo in to orodje pripada vam.

Originalen posnetek si lahko ogledate spodaj:

Marianna Pascal - TedX Talks
Prevod in priredba po zvočnem besedilu Bojana Petkovič